Moj mikro, september 1995
Potresna kalastrofa v ljubljani, ki se je zgodila pred okroglim stoletjem, je odmevala zlasti na muzejski razstavi (v novem delu Narodne galerije v Ljubljani) in ne nazadnje na CD-romu, ki ga je po naročilu NUK pripravilo podjetje i-ROSE. CD-ROM predstavlja izvirne fotografije, razglednice, časopisne strani, načrte ter podobe Petra Grassellija in Ivana Hribarja, potresnega in popotresnega Ljubljanskega župana.
Dokaj obsežno, kar pestro in lepo nanizano, z besedili zado voljivo opremljeno gradivo. Fotografije so dobre, nekalere celo odlične, vse pa so delo takrat slovitega Ijubljanskega fotografa Viljema Helferja. To morda malce moti, saj vemo, da se je po potresu v Ljubljani zbrala stotnija fotografov iz vse Evrope in posnela na tisoče fotografij. Precej teh je ohranjenih v dunajskih arhivih. Nekatere Helferjeve fotografije bi lahko manjkale, saj se enake ali podobni motivi ponavljajo, nekatere pa na prvi pogled nimajo zveze s potresom. Izbor razglednic je nekako prisrčen, a žal malce ozek; bolj ilustrira popotresno Ljubljano, manj pa predpotresno, kar bi bilo se bolj zanimivo.
Časopisne strani so zbrane po zglednem redu, o so v Nuku pri izbiri bolj upoštevali zastopanost časopisov po slovenskih regijah in političnih usmerjenostih kakor po lematiki. Pogrešamo tudi tuje časopise, saj so zlasti celovški, graški, tržaski, praški in dunajski izčrpno in na višji novinarski ravni poročali o potresu v Ljubljani, zanimivi pa so bili tudi njihovi polemični članki.
Načrti mesta ostanejo na robu dogojanja; morda bi jih kazalo podpreti z dilemami, ki so ovrednotile in razvrednotile nekotere obnovitvene načrle; tudi fotografiji obeh arhilektov, Maksa Fobianijo in Camilla Silleja, bi bili lahko zraven. Predstavitev takratnih Ljubljanskih županov Grassellija in Hribarja je daleč preskromna.
Ni mednarodne ali vsaj avstrijske medijske razsežnosti Ljubljanskega potresa, ki je bila zelo veliko in je trajala več let. Ni zanimivih »mladih« plakatov, ki so nastajali zlasti na Dunaju in so vabili meščane prestolnice, naj prispevajo za porušeno Ljubljano in njene nesrečne prebivalce.
CD ROM je, kakor piše na spremnem pismu, namenjen široki neprofesionolni uporabi. Prav zato bi bila lahko predstavitev bolj dinamična, vsebinsko še bolj pestra in, denimo, za kanček temperamentna.
Drago Kralj
